»Menim, da je poleg osnovnega poslanstva razvoja lutkovne umetnosti in uvajanja najmlajšega občinstva v svet (uprizoritvene) umetnosti treba ohranjati odprt prostor misli, svobodnega dialoga, kritične obravnave ter motrenja notranjih in zunanjih svetov.«

»Vendar pa sem bila Mladinskemu zelo zvesta, drugje sem igrala samo, kadar sem imela čas za to. Nikoli nisem delala dveh predstav hkrati.«

»Dejstvo pa je, da ko si mlajši, na življenje gledaš z odprtimi očmi.«

»Tako gledalci kot igralci imamo svojo dnevno formo. In se čutimo, absolutno. Tudi publika čuti, ko igralci ne vstopimo zares v predstavo, ko smo na nekakšnem avtopilotu, ko predstava ne živi . . .«

»Že ko sem bila mlajša, mi je oseba iz sveta plesa dejala, da so družbena omrežja vse.«

»Imela sem velik privilegij, da sem imela takšno življenje. Mislim, čarobno je in še zmeraj čutim – ko se zavesa dvigne ali pa se prižgejo luči, če zavese ni – čarobnost začetka tega, kar se bo odvijalo pred mano.«

»Dejstvo pa je, da ko si mlajši, na življenje gledaš z odprtimi očmi.«

»Dejstvo pa je, da ko si mlajši, na življenje gledaš z odprtimi očmi.«

»Moje največje nagrade so zbrane v knjigi. To je en lep spomin, to je bilo vse spontano, to je prehajalo iz enega časa v drugega. Ukvarjal sem se z več zvrstmi glasbe, vedno rad poudarim, da sem bil dve leti v Zagrebu z eno odlično rock-pop skupino, s skupino Klan sem posnel tudi dve plošči, ki sta izšli pri Jugotonu. To so lepi spomini. Takrat, ko sem se začel ukvarjati z glasbo, mi je profesorica, ki je bila operna pevka, rekla: 'Vidim, da te bo zaneslo nekam drugam, da ne boš ostal v gledališču.' Ampak zdaj pa vidim, da bom na koncu ostal v gledališču, tam bom 7. septembra imel jubilejni koncert v SNG-ju Maribor.«